Kolumna dr. Dušana Kebra v Dnevnikovem Objektivu dne 1.9.2018
Zgodba se ponavlja: ko se zgodi nepričakovana nesreča, je odziv vselej pretiran. Nova vrsta gripe, požar v stolpnici z gorljivo fasado, zrušenje viadukta – oblast hiti zatrjevati, da bo storila vse, da bo take dogodke v prihodnosti preprečila ali vsaj učinkovito omejila. Pričnejo se naštevati objekti, ki jih je potrebno obnoviti, da ne bi doživeli enake usode, proti novi gripi se namenijo cepiti vse človeštvo; pristop je neracionalen in stroški gredo v milijarde. Po nesreči v Genovi se zdi, da so nevarni vsi mostovi v Italiji. Gradbinci in mafijci si manejo roke, pri čemer gre neredko za iste osebe. Panika se je za nekaj dni razširila tudi k nam in čeprav strokovnjaki zatrjujejo, da se kaj takega pri nas ne more zgoditi (le zakaj samo pri nas ne, ko pa se nizke in visoke gradnje podirajo po vsem svetu in je tlak v obnovljenem središču Ljubljane že po nekaj letih razpokan?), bo zanesljivo prispevala, da se bo v obnovo mostov vlagalo več denarja. Istočasno zaradi vzrokov, ki bi jih lahko odpravili ali omilili z znatno manjšimi stroški, vsak dan umirajo ljudje, skupno mnogo več kot v posamezni nesreči, ki je vznemirila javnost: v prometu, na delovnih mestih, zaradi kajenja, med čakanjem na zdravljenje.
Pri zrušenju kilometrskega genovskega viadukta je bilo pravzaprav malo žrtev: število ustreza tistemu, ko avtobus zdrsne v prepad. Če se prevrne trajekt, je žrtev nekaj sto, pri potresu se žrtve štejejo v tisočih. Resnici na ljubo je verjetnost, da se bo posamezniku vdrl most pod nogami, silno majhna. Morda še manjša, kot da bo umrl v letalski nesreči. Zrušenje viadukta na Črnem kalu bi bila veličastna katastrofa za zgodovino, s stališča tveganja posameznika pa zgolj nesrečno naključje, veliko manjše kot tveganje pri prečkanju ceste. Najbrž pod drevesi, ki jih zrušijo vetrovi, umre več ljudi kot pod padlimi viadukti. Pa bi se zato morali lotiti podiranja vseh dreves, ki ogrožajo mimoidoče? V Ljubljani na Streliški ulici, kjer stanujem, nekaj orjaških platan, najbrž največjih dreves v mestu, izteza svoje veje daleč čez cestišče: nekatere imajo obseg spodobnega drevesa. Nekoč v prihodnosti se bo ena od njih zanesljivo odlomila zaradi starosti, utrujenosti materiala ali močnega vetra. Niti pomisliti si ne upam, da bi se zrušilo celo drevo in padlo na stolpnico, o katerih bom pisal v naslednjih odstavkih. Pa vendar me je strah predvsem tega, da bi se nekdo odločil, da je ta čudovita drevesa iz varnostnih razlogov potrebno posekati kar takoj.
Razumno ravnanje zahteva, da ocenimo tveganje, da se določena nesreča v resnici zgodi, in kakšne bi bile njene posledice, nato pa ob upoštevanju možnosti določimo prednostne ukrepe in njihovo zaporedje, da bi čim več najhujših dogodkov lahko preprečili. Nekaj takega se tudi v resnici dogaja, vendar se bojim, da zgolj znotraj posameznih resorjev in nepovezano. Kaj je ta trenutek v Sloveniji najbolj kritično in zahteva takojšnje ukrepanje? Kam bi pri takem pristopu spadala potresna varnost stavb?
Živim v eni od osmih stolpnic na Streliški in Roški, ki so v Ljubljani daleč na prvem mestu po potresni ogroženosti. Srednje močan potres jih bo podrl do tal. Tristo trideset družin, vsaj petsto mrtvih. Skupno je takih stolpnic v Ljubljani petnajst. Pri tem potres ni nekaj, kar bi lahko primerjali z letalsko nesrečo: potres v Ljubljani nekoč zanesljivo bo, nekateri glede na pogostost dosedanjih potresov trdijo, da celo zamuja. Ogroženost stanovalcev je bistveno večja kot ogroženost Genovežanov, ki so na svojem viaduktu pri enkratnem prehodu prebili nekaj minut. Morda je primerjava boljša, če zapišem, da tisoč štiristo stanovalcev Streliške od zore do mraka stoji na genovskem viaduktu. Stolpnice so bile grajene v obdobju, ko je bila protipotresna gradnja povsem zanemarjena in je bila celo slabša kot pri stavbah iz prejšnjih obdobij. V desetletjih njihovega staranja so zlasti novi stanovalci spreminjali stanovanja in pri tem izvrtali marsikatero nišo ali vrata v nosilne stene, tako da obstaja možnost, da so stolpnice podobne švicarskemu siru. Da bi bila negotovost še večja, so stanovalci povsem nemočni, ko njihovi sostanovalci podirajo nosilne stene; nedotakljivost stanovanj je tako zaščitena, da je v njih mogoče početi karkoli, nadzor ustreznih inšpekcij pa je nezadosten, pristranski in kričeče kaže na korupcijo. Ni izključeno, da se katera od zgradb ne bo zrušila sama od sebe.
Hvalevredno je, da se je ljubljanska občina lotila projekta, ki naj ugotovi, kakšne so možnosti za obnovo. Dosedanje analize zatrjujejo, da je protipotresna obnova možna in da so stroški sprejemljivi s pomočjo nepovratnih sredstev. Žal se utegne izkazati, da obnova ni izvedljiva, čeprav je tehnično možna.
Za to sta vsaj dva razloga: Zavod za spomeniško varstvo krčevito nasprotuje kakršni koli spremembi zunanjega videza stolpnic, ker so pod spomeniško zaščito. Prav neverjetno je, s kakšnim strahospoštovanjem omenjajo to spomeniško zaščito predstavniki oblasti, ki ob drugačnih prilikah preko noči spreminjajo zakone, pa čeprav se bodo ti spomeniki ob najrahlejšem potresu sesuli v prah. Drugo dejstvo pa je, da se morajo stanovalci stoodstotno strinjati s predlaganimi rešitvami, kar pa je nemogoče pričakovati, še posebej, ker bo potrebna denarna soudeležba, ki je marsikdo ne bo zmogel. Ali res ni mogoče v primeru ogrožanja življenj spremeniti predpise ter zagotoviti finančno podporo in dolgoročno kreditiranje? Brez odločnega ukrepanja države se bodo iz stolpnic stalni stanovalci slej ko prej izselili, njihovo mesto pa bodo zasedli Airbnb turisti. Njihovo tveganje, da bi umrli v potresu, bo postalo podobno enkratnemu prečkanju genovskega viadukta. Seveda pa jih bo skupaj še vedno petsto.
dr. Dušan Keber
Opomba: besedilo je nastalo v času izpred protipotresne študije Mestne občine Ljubljana.
Roške in Streliške stolpnice 